Parvoviroza

Parvoviroza je virusno obolenje črevesja. Povzroča ga parvovirus, ki prenese visoke temperature in različne pH vrednosti, odporen je tudi na mnoga razkužila in v okolju preživi več mesecev. Nevaren je predvsem mladim psom, saj je kar 85 odstotkov okuženih psov mlajših od enega leta. Smrtnost je 16 do 35 odstotna. Prenaša se z direktnim kontaktom ali posredno z okuženimi iztrebki. Oboleli psi ga začnejo izločati že tretji dan po okužbi, v blatu ozdravljenega psa pa se izloča še (do) tri tedne po preboleli infekciji.

V telo pride skozi usta in se v začetku razmnožuje v limfoidnem tkivu ust in žrela, nato pa se razširi v krvni obtok in napade celice organizma, še posebej krvotvorne dele in epitelij tankega črevesja. V tankem črevesu se razmnožuje in povzroči uničenje sluznice, ki zaradi tega odmre, kar privede do krvave driske. Zaradi poškodovane črevesne sluznice običajne črevesne bakterije pridejo v krvni obtok in povzročijo okužbo krvi.

Klinični znaki
Inkubacijska doba (čas od okužbe do izbruha bolezni) običajno traja od tri do osem dni. Bolezen mnogokrat poteka netipično, pojavi pa se lahko v lažji ali hudi obliki. Do hujše oblike bolezni pride v primeru, ko sočasno poteka še infekcija s priložnostnimi črevesnimi bakterijami (salmonela, coronavirus) ali paraziti.

Včasih so psi zboleli za dvema oblikama bolezni: miokarditis (vnetje srca) in gastroenteristis (vnetje črevesja). Miokarditis se je pojavljal pri zelo majhnih mladičkih takoj po rojstvu. Danes pa je zaradi cepljenja psic praktično izginil. Pasivna protitelsa namreč zaščitjo mladičke že v zgodnjem obdobju.

Gastroenteritis se pojavlja predvsem pri mladičkih starih od šest do dvajset tednov – takrat namreč poidejo zaščitna protitelesa, ki so jih prejeli od svoje matere (v primeru, da je bila le-ta cepljena).

Pri psih s črevesno obliko bolezni se nenadoma pojavi otopelost, neješčnost, povišana temperatura, bruhanje in driska. Blato je tekoče (driska) in lahko vsebuje delce sluzi ali krvi.

Večina psov si s primerno podporno terapijo v nekaj dneh opomore, drugi pa lahko poginejo že v nekaj urah od začetka kliničnih znakov.

Diagnoza
Postavimo jo na osnovi anamneze in kliničnih znakov, potrdimo jo lahko tudi z laboratorijsko preiskavo krvi (ELISA, hemaglutinacija).

Zdravljenje
Posebno zdravilo ne obstaja. Uporabimo podporno terapijo (lajša simptome), s katero predvsem preprečujemo dehidracijo (zaradi velike izgube vode z bruhanjem in drisko). Psi, ki prestanejo dva do tri dni bolezni, običajno preživijo. V hujših primerih (velika izguba krvi, vročina) uporabljamo antibiotike, da z njimi psa zaščitimo pred sekundarnimi okužbami.

Bolan pes ne sme jesti dokler se bruhanje ne ustavi. Po tem ga hranimo večkrat po malem. Primerna hrana sta razkuhan riž ali posebna dieta za črevesje. Voda mora biti prekuhana. V primeru, da se bruhanje ponovi, ga postimo nadaljnjih 12 do 24 ur in ponovno poskusimo s hranjenjem. Če nato dobro prenaša hrano, nadaljujemo z dieto 7 do 14 dni. Po tem času lahko zopet uživa običajno hrano.

Preventiva
Okužena območja (prostori, boksi, čevlji) je treba temeljito očistiti in poskrbeti za higieno pri rokovanju z mladički (sklede, voda, hrana, roke in obleke).

Najboljša zaščita je cepljenje. Psa prvič cepimo (s kombiniranim cepivom) pri starosti med 6 in 8 tednov, cepljenje pa nato čez 3 do 4 tedne ponovimo.